V Ljubljani je 4. novembra 2026 potekala mednarodna konferenca Kakovostna dolgotrajna oskrba: Poti do oskrbe po meri človeka, ki smo jo organizirali na Inštitutu Republike Slovenije za socialno varstvo (IRSSV). Na konferenci so domače in tuje strokovnjakinje in strokovnjaki, izvajalke oskrbe ter predstavnice uporabnikov in svojcev razpravljali o dosežkih in izzivih novega sistema dolgotrajne oskrbe. Z dogodkom je IRSSV obenem obeležil 30 let svojega delovanja. Konferenca je potekala v okviru projekta Kakovostna dolgotrajna oskrba, ki je del investicije Model presoje kakovosti in kompetence zaposlenih v dolgotrajni oskrbi – Kakovostna dolgotrajna oskrba ter jo sofinancirata Evropska unija in Republika Slovenija.
Sistem dolgotrajne oskrbe mora biti prilagojen posamezniku
V uvodnih nagovorih so govorke poudarile pomen oskrbe, ki izhaja iz potreb posameznika in se prilagaja njegovim življenjskim okoliščinam.
Mag. Vesna Vodišek Razboršek, vršilka dolžnosti generalnega direktorja Direktorata za starejše, dolgotrajno oskrbo in deinstitucionalizacijo na Ministrstvu za demografijo, družino in socialne zadeve, je poudarila, da mora biti v središču sistema človek, ki prejme podporo, ki jo potrebuje, takrat, ko jo potrebuje.
Zdenka Jan, predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije, je izpostavila, da »kakovostna dolgotrajna oskrba ni tista, ki je natančno opisana v zakonih, pravilnikih in strategijah«, temveč tista, ob kateri se človek počuti varnega in slišanega.
Mag. Barbara Kobal Tomc, direktorica IRSSV, pa je opozorila na pomen zbiranja podatkov za prepoznavanje vrzeli in nadaljnji razvoj sistema. Ob tem je poudarila je, da mora oskrba do posameznice oz. posameznika priti v ustreznem obsegu in predvsem tja, kjer jo želi prejemati.
Oskrba na domu ostaja pomemben izziv
O aktualnem stanju uvajanja dolgotrajne oskrbe je spregovorila dr. Lea Lebar z IRSSV. Po predstavljenih podatkih je bilo konec septembra 2026 v dolgotrajno oskrbo vključenih približno 35.000 ljudi. Sklenjenih je bilo 17.345 osebnih načrtov za oskrbo v instituciji in 738 osebnih načrtov za dolgotrajno oskrbo na domu.
Medtem ko razvoj e-oskrbe ter storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti dobro napreduje, profesionalna oskrba na domu še vedno ostaja pomemben izziv. Prav krepitev dostopnosti oskrbe na domu in razvoj storitev v skupnosti sta tako med ključnimi nalogami nadaljnjega razvoja sistema.
V nadaljevanju povzemamo ključne poudarke konference po tematskih sklopih, od pomena podpore uporabnicam in uporabnikom ter njihovim svojcem, skrbi za tiste, ki oskrbo izvajajo, do dobrih praks razvoja povezanih storitev v skupnosti in zagotavljanja kakovostne oskrbe.
Kakovostna oskrba pomeni tudi možnost izbire in podporo svojcem
Andrew Reece iz Britanskega združenja socialnih delavk in delavcev (BASW) je izpostavil pomen pravic uporabnic in uporabnikov, njihovega vključevanja v odločanje o lastni oskrbi ter vlogo zagovorništva pri zagotavljanju, da je njihov glas slišan.
Ob tem je pomembno, da sistem ustrezno podpira tudi tiste, ki oskrbo zagotavljajo. Sonja Lokar iz Ženskega lobija Slovenije je opozorila, da je vzpostavitev sistema dolgotrajne oskrbe pomemben dosežek dolgoletnih prizadevanj za pravičnejšo porazdelitev skrbstvenega dela. Poudarila je, da smo naredili velik korak naprej, vendar nas čaka še veliko dela, da bo sistem zares odgovarjal na potrebe ljudi.
Na obremenitve skrbstvenega dela je iz lastnih izkušenj opozorila tudi Martina Makovec Žagar, ki je ob vzpostavitvi sistema dolgotrajne oskrbe prevzela vlogo oskrbovalke družinske članice. Spregovorila je o nevarnosti »izgube sebe« zaradi dolgotrajnih obremenitev ter poudarila potrebo po razbremenitvi in ustrezni podpori družinskim oskrbovalkam in oskrbovalcem.
Obe perspektivi je povezala dr. Jana Javornik iz Centra za enakost in raznolikost (Centre for Equality and Diversity), ki je poudarila, da mora sistem varovati pravico do podpore tako tistih, ki oskrbo prejemajo, kot tistih, ki jo izvajajo.
Dr. Mircha Poldrugovac z Nacionalnega inštituta za javno zdravje je ob tem izpostavil nujnost zagotavljanja ustreznih pogojev in podpore izvajalcem za nenehno izboljševanje kakovosti oskrbe ter širjenje dobrih praks. Kot je poudaril, ministrstva in druge pristojne institucije ne morejo neposredno izboljšati oskrbe, ki jo prejema posameznica ali posameznik, lahko pa ustvarijo pogoje, da to storijo izvajalci oskrbe sami.
Dobre prakse in povezane storitve se že razvijajo v lokalnih okoljih
Kako pomembni so individualni pristop, soodločanje uporabnikov ter zaupanje in stabilni odnosi z oskrbovalkami in oskrbovalci, je poudarila mag. Maja Olip Kaštivnik iz Doma upokojencev dr. Franceta Bergelja.
Da je mogoče na teh načelih graditi povezane in dostopne storitve, kaže primer Zavoda za pomoč in oskrbo na domu Kočevje, ki je pod vodstvom Alenke Gabrovec v manj kot dveh letih vzpostavili mrežo pomoči, ki danes vključuje 322 uporabnic in uporabnikov in 42 zaposlenih ter dosega tudi ljudi, ki pred tem niso prejemali organizirane pomoči.
Katja Pavlinič Šoba iz Koroškega doma starostnikov pa je predstavila inovativen in navdihujoč model razvoja, povezovanja in prilagajanja storitev spreminjajočim se potrebam ljudi, ki jih razpršeno vzpostavlja po lokalnih skupnostih ter si prizadeva, da so vsem dostopne.
V zaključni razpravi je zato dr. Kai Leichsenring iz Evropskega centra za socialno politiko in raziskave poudaril, da morda niti ne rabimo navdihujočih praks iz tujine, pač pa moramo delati na širitvi že obstoječih dobrih praks in vzpostavljanju t.i »skrbnih skupnosti«. Kakovostna dolgotrajna oskrba namreč ni le odgovornost pristojnih institucij, temveč celotne družbe, ki lahko s povezovanjem in sodelovanjem prispeva k boljši podpori ljudem, ki oskrbo potrebujejo, in tistih, ki jo izvajajo.
Uspešnost sistema se meri po kakovosti življenja ljudi
Udeleženke in udeleženci konference so kot ključne naloge nadaljnjega razvoja dolgotrajne oskrbe izpostavili krepitev oskrbe na domu, boljše povezovanje storitev v skupnosti, zagotavljanje ustreznih pogojev za izvajalce ter spremljanje kakovosti oskrbe z vidika uporabnic in uporabnikov.
Uspešnosti reforme namreč ni mogoče presojati zgolj po številu priznanih pravic, temveč tudi po tem, ali ljudje pravočasno prejmejo oskrbo, prilagojeno njihovim potrebam in življenjskim okoliščinam.
