Dezinstitucionalizacija

Dezinstitucionalizacija je v ozkem pomenu proces, pri katerem stremimo k zapiranju totalnih ustanov in k ustvarjanju podpore v skupnosti. Z zagotavljanjem raznolikih storitev v skupnosti omogočamo uporabnikom individualizirano in personalizirano podporo, ki je v institucijah ni mogoče zagotoviti. Je dolgotrajen in kompleksen družbeni proces, ki vključuje postopek načrtovanja transformacije, zmanjševanje kapacitet v institucijah in postopno zapiranje teh totalnih ustanov. Prinaša tudi vzpostavitev skupnostnih služb, ki bi uporabnikom omogočile samostojno življenje v skupnosti z vso potrebno podporo.

Vendar dezinstitucionalizacija ni zgolj proces zapiranja institucij, ampak temelji na spreminjanju pogleda družbe na osebe z različnimi nalepkami, pa tudi na vračanje dostojanstvenih in enakovrednih vlog v skupnosti. Proces dezinstitucionalizacije tako vrača enakopravnost in spoštovanje osebam, ki prejemajo institucionalno oskrbo in jim omogoča čim bolj neodvisno življenje ter vključevanje v skupnost s cenjenimi vlogami.

Življenje v domačem okolju ne bi smel biti privilegij, ampak pravica vsakega človeka. O tem govori 19. člen Konvencije o pravicah invalidov, ki določa, da morajo imeti ljudje z ovirami možnost živeti v skupnosti in imeti dostop do storitev na domu. Tudi iz številnih drugih mednarodnih dokumentov izhaja, da je bivanje v institucijah nehumano. Kljub temu je nekaterim ljudem ta pravica kratena. V Sloveniji prek 20.000 ljudi živi v institucijah, v državah Evrope unije pa skoraj 1,2 milijona. Ko bo proces dezinstitucionalizacije končan, bodo vrata za enake pravice odprta. Ta vrata želimo odpreti skupaj z vsemi deležniki in splošno javnostjo.

Več informacij o dezinstitucionalizaciji lahko preberete na spletni strani IRSSV DI.