Osebe z različnimi ovirami

V slovenski veljavni pravni ureditvi se za osebe z različnimi ovirami, invalidnostmi oziroma hendikepi pretežno uporablja izraz invalid oziroma invalidna oseba. Definicija pojma je praviloma odvisna od področja, ki ga ureja posamezni predpis. Problematika opredelitve pojmov invalid in invalidnosti ima zgodovinske, kulturne, socialne in politične razsežnosti. Invalidnost so najprej opredeljevali iz medicinskega vidika, kasneje tudi iz ekonomskih vidikov. V obeh primerih pa so opredelitve temeljile na omejitvah. V sedemdesetih letih 20. stoletja so se pri opredelitvah preusmerili na funkcionalne vidike, ki so določali posledice okvare in ovire ter načine, kako se le‐te kažejo pri delu in vključevanju v okolje. Invalidnost torej ni bila več stvar posameznika, ampak se je odgovornost prenesla na državo oziroma družbo. Današnje razumevanje invalidnosti upošteva individualne potrebe posameznikov, kot tudi pomanjkljivosti in ovire v družbi. Odgovornost se torej decentralizira. Z novim razumevanjem invalidnosti se razvije tudi proces integracije, ki pa ga države, tako kot koncept invalidnosti, različno razumejo in izvajajo.

Na splošno je status oseb z invalidnostmi v Sloveniji dobro urejen, saj je Slovenija na vseh področjih družbenega življenja sprejela predpise in določila politike za varstvo in zagotavljanje pravic oseb z invalidnostmi. Vendar pa je še veliko področij, ki jih je treba urediti tako (zlasti pa udejaniti v praksi), da bodo te pravice v največji meri varovane, osebam z invalidnostmi pa zagotovljeno enakopravno vključevanje v družbo. Na IRSSV nudimo strokovno podporo MDDSZ pri oblikovanju zahtevnejših odgovorov, mnenj, informacij v zvezi z izvajanjem Konvencije o pravicah invalidov v Sloveniji, odzivamo se na potrebe Direktorata za invalide, predvsem na področju neodvisnega, aktivnega in enakopravnega vključevanja oseb z invalidnostmi v družbo.