Revščina in socialno izključevanje
Revščino razumemo v širokem smislu kot relativno prikrajšanost na različnih življenjskih področjih in kot pomanjkanje virov (materialnih in nematerialnih), ki omogočajo vzpostavljanje in ohranjanje življenjskih razmer posameznikov in družin ter njihovo sodelovanje v dejavnostih, ki so običajne oziroma splošno pričakovane v družbi. Revščina je tako izraz neenakosti v družbi ter različnih odkritih in prikritih ovir, ki nekaterim skupinam prebivalstva preprečujejo polnopravno sodelovanje v družbi in njenih virih. Večinoma se odraža v slabih življenjskih pogojih, materialni prikrajšanosti in slabšem dostopu do storitev, institucij in možnosti v družbi. Socialno izključevanje predstavlja proces, v katerem so nekateri posamezniki, družine ali skupine potisnjeni na obrobje družbe, bodisi zaradi pomanjkanja materialnih virov in revščine, bodisi zaradi pomanjkanja priložnosti in različnih ovir ali pa kot posledica prikrite ali odkrite diskriminacije.
V svojih poročilih raziskovalke in raziskovalci IRSSV naslavljamo različne ranljive skupine in različne dimenzije revščine in/ali izključevanja ter politike in ukrepe vključevanja. Letno pripravljamo poročilo Socialni položaj v Sloveniji, ki predstavlja pregled sprememb socialne situacije v Sloveniji v tekočem in preteklem letu in znotraj tega še posebej sprememb položaja ranljivih skupin ter vpliva različnih dejavnikov na te spremembe. V obdobju izvajanja pilotnega projekta socialne aktivacije (nosilec projekta je bilo MDDSZ), ki je naslavljal ciljne skupine dolgotrajno brezposelnih oseb in dolgotrajnih prejemnikov socialnih pomoči z različnimi kompleksnimi izzivi in težavami ter ženske iz marginaliziranih družbenih skupin (priseljenke iz drugih kulturnih okolij, Rominje), smo opravljali spremljanje in oceno izvajanja projekta in programov socialne aktivacije, predvsem z vidika učinkov na vključene posameznike in na ciljne skupine.
Poleg omenjenih vprašanj na področju revčine, se ukvarjamo tudi z brezdomstvom. V večini evropskih držav število brezdomcev narašča. Hkrati tako na ravni EU kot na nacionalnih ravneh narašča pozornost, namenjena problematiki brezdomstva. Slovenija ne sledi v celoti temu trendu, saj zaostaja pri razvoju politik, ki naslavljajo brezdomstvo, hkrati je zanjo značilno izrazito pomanjkanje raziskav tega področja.
Pri nas ni uradne definicije brezdomstva, ni uradnih podatkov o številu brezdomnih in stanovanjsko izključenih, raziskave tega področja pa so, kot že omenjeno, redke. Vse omenjeno predstavlja pomembno oviro pri razvoju sistemskih ukrepov in integriranih politik naslavljanja stanovanjske ranljivosti in brezdomstva, kot skrajne in kumulirane oblike socialne izključenosti, pri nas.
IRSSV je sodeloval v edinih dveh nacionalnih študijih na tem področju, in sicer v študiji z naslovom Ocena obsega odkritega in skritega brezdomstva v Sloveniji, ki je bila izvedena pred dobrim desetletjem ter v raziskavi Brezdomstvo v Sloveniji: obseg, značilnosti in stališča, ki je potekala v obdobju od leta 2020 do 2023.