Uncategorized @sl

Na kongresu je bila pomembna tema tudi dezinstitucionalizacija. Okrogla miza »Prihodnost deinstitucionalizacije«, ki so jo soustvarile: dr. Andreja Rafaelič, Urška Sorta Kovač, Tatjana Knapp, Nevenka Kos, Anuška Podvršič in Jana Bedrač, je bila posvečena razmisleku o zapiranju ustanov ter razvoju podpore v skupnosti.

Dezinstitucionalizacija je v zadnjem času v Sloveniji dobila nov zagon. Po dveh pilotnih projektih (Dom na Krasu in CUDV Črna na Koroškem) je Ministrstvo za solidarno prihodnost sprejelo Strategijo Republike Slovenije za dezinstitucionalizacijo v socialnem varstvu za obdobje 2024–2034, ki proces omogoča na ravni celotne države. Pogovor je tekel v smeri prihodnosti zapiranja ustanov in razvijanja podpore v skupnosti. Strokovnjakinje so, vsaka iz svoje perspektive, predstavile, kako vidijo prihodnost deinstitucionalizacije, ter svoje lastne izkušnje na tem področju.

Dr. Andreja Rafaelič z Inštituta RS za socialno varstvo je moderirala okroglo mizo. Urška Sorta Kovač, strokovna vodja posebnega socialnovarstvenega zavoda Dom na Krasu, je predstavila njihove izkušnje z zapiranjem zavoda ter pozvala druge zavode k pogumu in vztrajnosti pri preobrazbi. Tatjana Knapp, predsednica zavoda Risa, je delila svoje bogate izkušnje z razvojem in izvajanjem podpor v skupnosti. Poseben poudarek je bil namenjen glasovom ljudi z lastno izkušnjo bivanja v ustanovi. Nevenka Kos, aktivistka z izkušnjo življenja v instituciji in selitve v skupnost, je opozorila na pomen osebnih zgodb, dostojanstva in pravice do odločanja o lastnem življenju. Anuška Podvršič, pravnica, trenutno zaposlena na Fakulteti za socialno delo kot tajnik fakultete, ima bogate izkušnje zagovorništva v procesih deinstitucionalizacije. Predstavila je svojo izkušnjo preselitve prijatelja iz varovanega oddelka ter izpostavila pravne in sistemske pogoje za uresničevanje strategije v praksi. Jana Bedrač iz društva Kralji ulice pa je osvetlila pomen deinstitucionalizacije že v otroštvu ter skupnostnega dela in podpore ljudem v brezdomstvu in drugih oblikah socialne izključenosti.

Okrogla miza je tako povezala raziskovalne, praktične, pravne in izkustvene perspektive ter odprla vprašanje, kako v naslednjem desetletju dejansko uresničiti načela strategije deinstitucionalizacije: preoblikovati ustanove v skupnostne službe, krepiti že obstoječe službe v skupnosti, razvijati raznolike oblike bivanja in podpore v skupnosti ter pri tem slišati glas ljudi, ki jih te spremembe najbolj zadevajo.

Katrin Modic je na delavnici Ovire za neodvisno življenje in pristopi, ki ga omogočajo, predstavila koncept sestavljene identitete oseb s hendikepom in spremembo pogleda nanje iz pacientov v državljane, torej iz objektov skrbi v imetnike pravic in predvsem tudi odgovornosti. Podala je definicijo in razlike med pojmoma neodvisnost in samostojnost, pokazala pristope in poglede, ki onemogočajo neodvisno življenje ter od kod ti izhajajo. Udeleženci so spoznali pristope in poglede, ki omogočijo posamezniku svobodo do izbir in prevzemanje odgovornosti in storitev osebna asistenca kot orodje za omogočanje neodvisnega življenja. Prikazala je odnose med osebo, ki izvaja storitve in uporabnikom, ki mu omogočajo neodvisno življenje in take, ki ovirajo razvoj potencialov uporabnikov.

Sodelavke in sodelavci Oddelka za raziskovanje deinstitucionalizacije in dolgotrajne oskrbe na IRSSV so na Kongresu socialnega dela v četrtek, 20. 11., na sekciji z naslovom Dolgotrajna oskrba med prakso in politiko predstavljali tri prispevke.

Mitja Svete je s pregledom najpomembnejših podatkov uvajanja DO v Sloveniji – s fokusom na vzpostavljanju mreže izvajalcev DO in delu vstopnih točk za DO – predstavil aktualno stanje na področju vzpostavljanja dolgotrajne oskrbe.

Dr. Lea Lebar je udeleženke in udeležence seznanila z lestvico za ocenjevanje upravičenosti do DO. Orisala je pot oblikovanja lestvice od primerjave s praksami v tujini in teoretskih izhodišč do metodologije in vsebine lestvice.

Dr. Živa Humer je kritično zapopadla institut oskrbovalke oziroma oskrbovalca družinskega člana ter pojasnila, zakaj se institut umešča na problematično mesto med neformalno in formalno oskrbo.

Sekcijo je povezovala Miriam Hurtado Monarres s Fakultete za družbene vede, ki je v prispevku predstavila ovire pri usklajevanju neformalne oskrbe in dela, identificirane v raziskavi o skriti diskriminaciji neformalnih oskrbovalk.

Sodelavke in sodelavci Oddelka za raziskovanje socialnega položaja in razvoj področnih politik na IRSSV pa so v petek, 21. 11., predstavili prispevka v dveh sekcijah na temo položaja otrok in mladostnikov.

Sekcija: Zaščita in krepitev moči otrok

Žana Marušič je predstavila ključne ugotovitve raziskave IRSSV (2024) o zaščiti koristi otrok v primerih razvez, kjer je prisotno nasilje v družini. Raziskava obravnava: a) uresničevanje pravice otrok do izražanja mnenja in prejemanja informacij, b) upoštevanje njihove največje koristi, c) izvajanje stikov pod nadzorom ter d) medinstitucionalno sodelovanje. Na podlagi intervjujev z zaposlenimi na CSD, v NVO in z zagovornicama otrok ter spletne ankete med zaposlenimi na CSD so bili izpostavljeni ključni izzivi, primeri dobre prakse in možnosti za izboljšanje. Ugotovitve kažejo, da so omenjeni postopki pogosto dolgotrajni, neenotni in oteženi zaradi kadrovskih ali organizacijskih omejitev. Za boljšo zaščito otrok je nujno okrepiti medinstitucionalno sodelovanje, usposobljenost in kapacitete ključnih deležnikov ter oblikovati jasne smernice za izvajanje stikov pod nadzorom in pogovore z otroki. Predvsem pa je ključno zagotoviti, da nasilje v družini ni spregledano ali minimizirano.

Sekcijo je moderirala dr. Tamara Narat.

Sekcija: Otroci in mladostniki med pomočjo in institucijo

Dr. Tamara Narat je v prispevku obravnavala problematiko otrok in mladostnikov, ki so nasilni do sebe in/ali do drugih ali pa se z nasiljem srečujejo v družinskem okolju in se zaradi omenjenih težav znajdejo v različnih institucionalnih oblikah pomoči. Posebna pozornost predstavitve je bila usmerjena v analizo sistema skrbi in tega, kako ta naslavlja potrebe preučevane ciljne skupine otrok in mladostnikov. Podatki, na katerih je temeljil prispevek, so bili zbrani v okviru raziskave, ki jo je Inštitut RS za socialno varstvo izvedel v letu 2024. V raziskavi so sodelovali različni deležniki, in sicer CSD, SC, CUDV, šolski svetovalni delavci, Svetovalni centri za otroke, mladostnike in starše, NVO, center za duševno zdravje otrok in mladostnikov, otroci, ki so nameščeni v SC ter njihovi starši. Njihove izkušnje potrjujejo, da sistem pomoči na tem področju ne deluje dobro. Potrebne so izboljšave tako na ravni zgodnje obravnave in preventive, potrebno je razvijati nove pristope in programe ter bolj okrepiti dobre prakse, predvsem pa je pomembno vzpostaviti delujoče medinstitucionalno sodelovanje na vseh ravneh (vertikalno in horizontalno).

Sekcijo je moderiral dr. Urban Boljka.

Uvajanje sistema dolgotrajne oskrbe spremlja tudi vzpostavitev enotnega informacijskega sistema, ki bo sprva na voljo zaposlenim na vstopnih točkam, do leta 2028 pa bo povezal tudi druge deležnike dolgotrajne oskrbe. Inštitut za socialno varstvo je za namen boljših usmeritev razvoja novega informacijskega sistema izvedel oceno stanja digitaliziranosti centrov za socialno delo. V raziskavi so sodelovali vsi centri za socialno delo, rezultate pa smo predstavil na Kongresu socialnega dela. Kot ključne ugotovitve so se med drugim pokazale: slaba medsebojna povezljivost obsoječih informacijskih rešitev na CSD, dobra samoocena internetnih veščin in digitalnih kompetenc ter velika želja zaposlenih na CSD po dodatnem izobraževanju. Rezultati bodo pomembna podlaga za načrtovanje prihodnjih ukrepov za razvoj digitalizacije socialnega varstva in dolgotrajne oskrbe. O temi so spregovorili Aljoša Črnko, Iris Dežman Burazer, dr. Katja Prevodnik, dr. Nejc Berzelak.